Najboljši športnik CELJA
Pogovarjali smo se z Davorinom Kračunom, 2. dan, aktualnim državnim prvakom v kumiteju, dobitnikom bronaste medalje na zadnjem evropskem prvenstvu v Ukrajini, glavnim trenerjem karate kluba Društvo za karate Celje, ki je na prireditvi Šport v Celju Športne zveze prejel priznanje za športne dosežke v letu 2004.



Najprej eno klasično vprašanje: kdaj si začel trenirati in kakšni so bili tvoji motivi na začetku?

Karate sem začel trenirati leta 1989, star osem let. Na začetku vsak sanja o Bruce Lee-ju, Van Dammu, da bi bil tako močan, da bi rešil vse probleme. Tako sem tudi jaz sanjal in se vpisal v klub. Kmalu sem videl, da ne bo tako lahko in da je potrebno vložiti veliko truda


Ali zdaj gledaš na karate kaj drugače?

Ja, seveda. Karate ni pretepanje in ni le spektakularno lomljenje opek, kot si nekateri to predstavljajo. S karatejem se lahko ukvarjaš na dva načina; lahko ga jemlješ zgolj kot hrano za dušo in telo, lahko pa kot tekmovalni šport - hodiš po tekmovanjih in se dokazuješ oz. preverjaš svoje spretnosti in veščine. Nekateri to ločujejo, pomembno pa je oboje.
Kot otrok tudi ne dojemaš razdrobljenosti karateja po zvezah in stilih. Zdaj se mi zdi škoda, da je temu tako in da karate ni olimpijski šport.


Kaj je potrebno, da postaneš državni prvak v katah ali borbah?

Za osvojitev DP je potrebno vložiti veliko truda. Ni dovolj, da prideš na trening in čakaš, kdaj te bo kdo popravil ali kdaj bo konec treninga, ampak da vložiš svoj maksimum na vsakem treningu, da še doma potreniraš stvari, ki ti ne ležijo ali pa jih hočeš izboljšati. S karatejem moraš živeti. In, če se dovolj trudiš, uspeh ne izostane.


Komu bi priporočal, da se ukvarja s karatejem? Je človek kdaj prestar za trening?

Karate ni šport, kjer bi rekli, da se nekdo ne more ukvarjati z njim. Karate je šport za vse, mlado in staro, moške in ženske. Mladi se lahko dokazujejo na tekmovanjih, njim je to običajno najpomembnejše. Starejši pa pridejo sproščat energijo, ohranjat in izboljševat telesno gibljivost, reflekse in kondicijo, iskat svoj notranji mir.


Učiš svoje učence karate kot šport ali kot umetnost?

Tu se pojavi problem. Vsak klub mora imeti dobre rezultate tudi na tekmah in to vzame veliko časa. In tudi od mene pričakujejo, da bom natreniral učence in sebe, da bomo iz tekmovanj prinesli čim več medalj, da bo čim več državnih, pokalnih prvakov. Zato ostane za umetnost karateja malo časa, nekako to vpletem vmes, kolikor se pač da.


Omenil si, da moraš natrenirati sebe, kako pa je s tem, kdaj pa si ti učenec, ne trener?

Ko enkrat postaneš trener v klubu, se na ta način odrečeš večjemu delu svojega treninga. Zdaj imamo periodično treninge v našem doju v Mariboru, vendar, ko nisi več šolar in poln prostega časa, je potrebno precej odrekanja, da tudi ti ohranjaš kondicijo in znanje.


Katera borba ti je najbolj ostala v spominu in zakaj?

Kar nekaj let nazaj, v Mariboru ob 25. letnici kluba Tabor Maribor, ko sem imel finalno borbo z domačim tekmovalcem. Vsi navijači so glasno vzklikali njegovo ime, jaz pa sem ga premagal in mu odnesel pokal.


Kako se v karateju meri napredovanje?

Napredovanje se uradno nagrajuje s stopnjami oz. barvami pasov. Za vsako stopnjo pasu je potrebno obvladati zahtevano tehniko, ki vsakič nadgrajuje osvojena znanja. Vendar pas ni vse, če oseba ni zanj dozorela.


Ali se učenje karateja kdaj zaključi? Kje je vir znanja?

Človek se celo življenje uči. Tako je tudi pri karateju. Imamo gohon, sambon, kihon kumite, 25 kat, yiyu kumite, raznorazne tehnike, samoobrambo in še bi lahko našteval. Če hočeš vse to obvladati, imaš eno življenje premalo. Znanje pa pridobivamo na seminarjih doma in po Evropi, od domačih in tujih inštruktorjev. V kratkem pride na obisk v Slovenijo Kancho Kanazawa, 10. dan, glavni inštruktor S.K.I.F. in predsednik federacije in nadejamo se lahko novega znanja.


Kakšno je tvoje mesto v karateju, ko stopiš med mojstrske dan pasove?

Vsakdo, ki trenira, ima željo oz. cilj postati mojster karateja. Nekateri, ko pridejo do mojstrskega naziva mislijo, da so v karateju naredili vse, da že vse znajo in obvladajo. Ampak, ko prestopiš med mojstre, se tvoje učenje šele prav začne. Imam 2. dan in če pomislim, da je 10. dan najvišji, imam še kar veliko za postoriti.


Kakšna je vloga denarja v karateju oz. športu nasploh?

Tako kot v drugih športih je tudi pri karateju potreben denar. Tega ni nikoli dovolj. Vsak misli, da ko kupiš kimono, imaš vse. Potem pa se pojavijo tekmovanja, seminarji, dodatni treningi za reprezentanco, evropska in svetovna prvenstva, tukaj pa je potreben denar. Ker v karateju ni zaslužka, si moramo vse plačevati sami in so stroški kar veliki. Klub in včasih zveza pristavita kolikor lahko, ostalo pa je financiranje iz lastnega žepa oz. če imaš srečo, da najdeš kakšnega sponzorja, teh pa je žal zelo malo, večinoma kakšni znanci. Mislim pa, da imajo problem z denarjem v vseh športih, nikoli ga ni dovolj. V karateju žal več daš, kot dobiš, zato ga ne smeš gledati skozi denar, ampak bolj kot svojo lastno rast in dokazovanje.


Za tabo je že zajeten kupček lepih rezultatov iz državnih in mednarodnih tekmovanj. Samo lani si postal državni prvak v kumiteju, na Nizozemskem dosegel četrto mesto v katah, na EP v Ukrajini pa si s svojim timom dosegel tretje mesto v katah ekipno. Nehvaležno je vprašanje, kakšni so tvoji načrti za prihodnost - pa vendarle, se ti zdi, da lahko dosežeš še kaj več?

Težko vprašanje. Želja je, da bi se nekoč vrnil domov s kakšnega evropskega ali svetovnega prvenstva s kolajno okoli vratu. Nekaj nam je lani že uspelo na evropskem prvenstvu v Ukrajini (3. mesto kate ekipno), priložnost pa se ponuja že drugo leto na svetovnem prvenstvu v Tokiu. Do takrat pa bo potrebno vložiti še ogromno truda in se marsičemu odreči na račun treningov. Želja in volja sta, doma me podpirajo in tudi moja punca me že kr malo sili, naj več treniram, da se bom kar najbolje pripravil za naslednja tekmovanja.

Hvala za pogovor in veliko športnih uspehov, pridnih učencev ter novih znanj ti želim!

Pogovor pripravila in zapisala kordinatorka kluba Andreja Ravnak